Igranodokumentarni film 45 min.

Tarok zgodovina

Scenarist : Jadran STERLE Direktor fotografije : Valentin PERKO
Scenograf : Duško Melavec Kostumografinja : Jerneja Jambrek
Kreatorka maske : Marija JUROVIČ Montažer : Matjaž Jankovič
Glasbeni opremljevalec : Blaž ŠIVIC
Režiser : Matjaž FISTRAVEC

Produkcija 2008 : studio ALP / RTV Slovenija IMX digital


Film je bil posnet s pomočjo: MOMaribor in AV sklada Ministrstva za Kulturo RS


Protagonist zgodbe je Slovanski ali Smrekarjev tarok, komplet igralnih kart znanega karikaturista Henrika Hinka Smrekarja, ki jih je med leti 1910 -1912 tiskala ljubljanska « Prva slovanska tovarna igralnih kart«. Oblasti so leta 1916 prepovedale Slovanski tarok in igralne karte Slovan ter Primorka z utemeljitvijo, da so karte s slovansko motiviko vzpodbujale sovražna čustva do monarhije in simpatizirale z njihovimi sovražniki, Srbi in Rusi.

Motivi izbranih Smrekarjevih tarok kart segajo od slovenskega etničnega prostora do številnih slovanskih narodov z namenom, da prikaže skupne šege in navade Slovanov, torej skupne korenine. Nekatere šege so žive še danes, zato jih je film poiskal med Jurjaši v Beli Krajini, ob plesih Moreško na Korčuli ter Smrtoli na Slovaškem, ob Štehvanju v Ziljski dolini in Nočnim čuvajem ob Cerkniškem jezeru.  

Vojni absolutizem, ki je nastopil kmalu po začetku svetovne vojne na celotnem ozemlju A - O, je videl sovražnika monarhije ne samo v narodnostni – slovenski in slovanski   motiviki, ampak tudi v slovenskih karikaturah, ki so začele nastajati in se po slovenskih časnikih bohotiti že po taborskem gibanju v drugi polovici 19. stoletja. Zoper take vrste  kritike in osveščanja obenem je nastopil močan represivni aparat države – ovaduštvo in cenzura.  V zgodovino cenzure, še posebej pred in med prvo svetovno vojno je kot žrtev ovaduštva padel marsikateri vidni slovenski ustvarjalec, umetnik ali intelektualec; mnoge med njimi je doletela zaporna kazen. Tudi Hinka Smrekarja. Ovadba, da je srbofil, rusofil, da s karikaturo kritizira monarhično oblast in hrabre vojake, ki umirajo za svojega cesarja, ga je pripeljala najprej v zapore na ljubljanskem gradu, po kalvariji, dolgi več kot eno leto, pa je končal v Judenburgu. Po dolgotrajni simulaciji so Smrekarja izpustili iz graške bolnišnice inb ga oprostili vojaške službe. Smrekar pa je – ob še dveh odličnih karikaturistih, Gaspariju in Podrekarju – tudi naprej smešil in bičal vojno in monarhe, ki so jo zakuhali, ter v slikah pozival k združitvi in enotnosti.

Ko je bila leta 1917 na Dunaju sprejeta Majniškia deklaracija so bile družabne igre v že omajani diktaturi še vedno nevarne. Kljub temu je časnik Slovenski narod še pred koncem vojne oznanil: »Prodaja igralnih kart »Slovan«, »Primorka« in »Slovanski tarok« je zopet dovoljena«.